Kultura
Poleg duhovne prakse, ki nima nič z ezoterično navlako, ves ta čas preučujem osnovne vrednote človeka kot kulturnega bitja. Torej kot bitja, ki želi živeti kulturno, tako da ne poškoduje nobenega dela stvarstva. Na tej poti kulturnega delovanja sem prišla kot akademska slikarka in kulturna delavka do zaključka:
Pogled z obzidja - Dubrovnik
Bistvo mojega dela
UMETNIK SE MORA ZAVEDATI, DA Z MATERIALIZACIJO IDEJ DIREKTNO SODELUJE PRI PRODUKCIJI IN REPRODUKCIJI DOBREGA IN ZLEGA NA TEM PLANETU. ZA TO DEJANJE JE OSEBNO ODGOVOREN PRED SABO IN PRED IZVOROM ŽIVLJENJA. IN PRED ŽIVLJENJEM, KI NASTAJA. TRDIM: EDINI NAMEN USTVARJANJA JE SLUŽITI BOŽJEMU V SEBI, BOŽJEMU V VSEH ŽIVIH BITJIH IN CELEMU ORGANIZMU ŽIVLJENJA. UMETNOST V TEM PRIMERU NI SAMO KULTURNI PRODUKT, AMPAK JE DOSTI VEČ KOT TO. UMETNOST JE NAJBOLJŠI VZOR ZA VSE ČLOVEŠTVO IN VEDNO PRINAŠA ODREŠITEV IN ZDRAVJE V ORGANIZEM ŽIVLJENJA. UMETNOST VEDNO NASTAJA OD ZNOTRAJ NAVZVEN KOT KREACIJA, KI TEČE IZ ČLOVEŠKEGA BISTVA IN PRINAŠA LEPOTO TEGA BISTVA V ČAS IN PROSTOR. ZAME UMETNOST NI REPRODUKCIJA ŽE USTVARJENEGA, AMPAK JE V CELOTI ALKIMIJA ŽIVLJENJA, KI USTVARJA NOVE MOŽNOSTI.
S TEMI TRDITVAMI SE V CELOTI ODREKAM UMETNOSTI KOT TERAPIJI, KI IZBLJUVA V ČLOVEŠTVO VSO SVOJO BEDO IN UMETNOSTI ZARADI UMETNOSTI, KI NEPRENEHOMA POUDARJA ČLOVEŠKO OŠABNOST IN UMETNOSTI, KI TOLAŽI LJUDI Z OSLADNIMI, POCUKRANIMI PODOBAMI, KI POSNEMAJO NARAVO IN LEPOTO STVARSTVA.
Primer človeka, ki je hodil po tej poti pred menoj (Ivan Cankar, Epilog Vinjet, 1899):
»K vragu vse teorije! Moje oči niso mrtev aparat; moje oči so pokoren organ moje duše, - moje duše in njene lepote, njenega sočutja, njene ljubezni in njenega sovraštva ...«
Moje življenje do sedaj
Naravna tišina – notranji izvir modrosti
Moje življenje se je začelo na Barki v Brkinih. Od svojega rojstva čutim svetove tišine kot izvir navdiha. Od malega vem, da iščem resnico, lepoto in ljubezen, ki živijo v človeku. Vem, da se ta del človeka nikoli ne izgubi! Ne da se ga izničiti! Govorim o vrednotah, ki jih pozna vsak človek, če ne poklekne pred sistemi moči. Kasneje sem ugotovila, da resnično vrednost človeka poznajo le redki. Danes vem, da manjšina ljudi na tem svetu še vzdržuje vrednote, ki določajo človeka.
Slikarstvo
Kot Darja Prelec sem na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani, diplomirala iz slikarstva pri prof. Andreju Jemcu (prejemnik nagrade Prešernovega sklada leta 1965, Prešernove nagrade za življenjsko delo leta 1994). Specializacijo slikarstva sem nadalje opravila pri prof. Gustavu Gnamušu (prejemnik nagrade Prešernovega sklada leta 1992, Prešernove nagrade za slikarski opus leta 2001) ter nato še specializacijo grafike pri prof. Zvestu Apolloniu (prejemnik nagrade Prešernovega sklada leta 1972).
V tem času družbenega odraščanja sem imela vrsto razstav in dosegla nekatere nagrade. Omenila bi samo to, da sem v tem času šla skozi vse tri ustvarjalne faze, ki jih vsak pravi umetnik materializira v svoje življenje in to so:
1. Faza OSEBNO - IZPOVEDNA: poetična faza ustvarjanja. V mojem primeru razstave, ki so slavile osnovne kvalitete narave.
Bazični naslov: IZ SRCA ZEMLJE.
Kreacija
2. Faza DRUŽBENO KRITIČNA: Umetnik prepozna sebe kot pripovedovalca realističnih dejstev dokumentarne resničnosti. V mojem primeru je bilo to obdobje raziskovanja alternativne umetnosti in feminizma.
Bazični naslov: RANA.
Rana
3. Faza OBDOBJE UMETNIŠKE ZRELOSTI: ko se umetnik odreče reprodukciji zla, ki proizvaja še več trpljenja in poskuša izumiti nov način ustvarjanja. Obdobje inovacij, obdobja globokih inspiracij, iskanj bistvenih kvalitet življenja. Poizkus, da se prispeva rešitev.
V tem obdobju sem rodila sina, ki je s svojo prisotnostjo bistveno prispeval k moji zrelosti kot človeku in ženski. Zelo sem hvaležna življenju, da sem lahko postala mati tako dobremu in lepemu človeku. V moje življenje je prinesel harmonijo.
Bazični naslov: Svetlobni snopi.
Ono je: Sem vse
Obrat
Po študiju sem se zaposlila kot kustosinja Galerije Cankarjevega doma v Ljubljani. Imela sem možnost za uspeh in napredek. Bodočnost je bila pred mano. Kljub vsem tem dejstvom sem poslušala svojo notranjo voljo. Zato sem dala odpoved, se odrekla javnemu izpostavljanju. Pri poglabljanju vase sem spoznala svoje notranje bogastvo. Prepoznala in izkusila sem spomin srca, ki je brezčasen in vsebuje vse, kar je srce kadarkoli ljubilo. Samo redki ljudje poznajo prostore srca, ker večina živi v idejah in mentalnih konstruktih. To je v glavi. Bila sem pred dejstvom, kaj bom zares živela. Razumski svet ali to, kar ve moje srce. In izbrala sem vsebino srca. Posvetila sem se sebi. Od tu naprej sem se odločila za osamitev, ker sem ugotovila, da po družbeni poti ne želim nadaljevati svojega razvoja. In, ker sem želela biti jaz – EDINI KRITERIJ SVOJEGA DELA. Zato sem stopila na daljše obdobje samote in poglabljanja v tišino.
Indijanske jame - Arizona, ZDA
V spominu mojega srca je zapisano tudi moje novo ime. Združila sem vse, kar je vsebovala vsebina Darje Prelec in jo nadgradila v nove možnosti za življenje, ki jih prinaša Dara Aratt. Rodila se je tudi nova frekvenca mojega obstoja. Začela sem ustvarjati iz zavesti svojega višjega jaza. Z materializacijo tega dela svojega jaza v življenje sem prinesla v družbo mnoge pozabljene vrednote in poglobila smisel svojega obstoja. Preko svojega antičnega imena živim najboljši del sebe, ki ga neprenehoma razvijam.
Kruh
Družbeni način življenja nas prisili v boj za preživetje. Tudi sama sem se srečala s tem bojem. Iz izkušenj sem se naučila, da lahko zaslužim "kruh" tudi s poštenim in dobrim delom, ki osrečuje ljudi. Ugotovila sem, da ni nujno, da postanem sužnja sistemov denarja in moči. Naučila sem se delati denar. Če imaš kaj za dati svetu, ni nobenih težav. Pokažeš svetu svojo lepoto in dobroto. S tem bogastvom zaslužiš denar. Tako sem stopila na pot samostojnosti. To mi je prineslo zrelost. Ustanovila sem podjetje z imenom Ključi življenja in od takrat naprej živim svojo materialno samostojnost. Šola Ključi življenja je v osnovi duhovna dejavnost, ki uporablja slikarske metode za prebujanje zavesti. Preko likovnih pristopov sem zgradila notranja vodila, ki so pomoč pri samozavedanju. To je štirinjast ključev oz. zakonov življenja, ki so najmanjša možna informacija o tem, kako človek lahko reši sebe in pomaga drugim.
Torej na kratko: moj obrat je izbor. Izbrala sem notranji svet. Vse ostalo je zame teater.
Svetišče Karnak - Egipt
Barka, Ljubljana, Slovenija, Evropa, Amerika
Redki me poznajo. Moje življenje je šlo po moji poti. Nekateri mislijo, da sodim med čudake. In res je. Res sem nenavaden človek. To dejstvo mi daje prednost pred večino, ki je zelo navadna. Biti drugačen pomeni biti svoboden. To pomeni delati korake, ki jih večina ne dela in živeti življenje, ki si ga mnogi ne upajo živeti. Živeti čez omejitve in okvire povprečnih meril pomeni tudi delati napake in jih znati popraviti! Pomeni živeti čez obstoječa dejstva! Veliki koraki so za velike ljudi. Bolje rečeno hrabre ljudi. Sanjati velike sanje in jih uresničiti!
Hotela sem spoznati svet. Potovala sem na vse kontinente, predvsem v Ameriko, kjer sem se izobraževala. Vsa svoja znanja in izkustva sem vključila tudi v svojo šolo. S seminarji sem omogočila učencem poglabljanje v bistvo obstoja posameznika in družbe. Preučevali smo sami sebe, naravo in medsebojne odnose.
Poleg šole in umetnosti sem se v zadnjih letih posvetila raziskovanju starodavnih kultur na specifičen način tako, da skupaj s svojimi sodelavci iz Ključev življenja obiskujem krajinska svetišča starodavnih kultur. To delamo tako, da potujemo po različnih deželah, njihovih svetiščih in povezujemo v svoji zavesti zakon časa in prostora tako, da zavest preteklosti združujemo z zavestjo sedanjosti in ustvarjamo nove možnosti za bodočnost. To od zunaj izgleda kot turistično potovanje v svetišča starega Egipta, Južne Amerike, Francije, Italije, Anglije, Škotske itn. V resnici pa je globoko in resnično duhovno in kulturno delo zavestnih ljudi. Naša skupna potovanja so pomagala pri razvoju posameznikov. Na potovanjih smo srečali vso bedo sveta in vso lepoto sveta. Menim, da je to prispevalo k moji in naši resnični zrelosti. Vsak človek bi moral potovati po svetu. Tako si razširi kulturni pogled na življenje.
Danes poskušam narisati in zapisati ter med ljudi zasejati vso modrost mojih izkušenj.
Ploščad Gize - Kairo, Egipt
O meni
Živim od svojega dela. Moje podjetje mi služi za preživetje. Vse, kar ljubim - slikarstvo, literatura, duhovnost ... je tukaj z mano zato, da prinaša srečo moji duši. Slikam in pišem zase. Že dolgo ne razstavljam in prodajam slik. Knjige nastajajo.
Duhovnost
Zame je duhovnost moč spremembe, česar se ljudje zelo bojijo. Večina se iz duhovnosti norčuje, da jim je lažje. Sprememba namreč boli. Od človeka zahteva, da gre iz okvirov povprečja, ki jih določa okolica in večina. Zaradi boja za obstoj in preživetja se ljudje resnični duhovnosti izogibajo. Biti v duhovnem stiku z večnostjo, ki jo imenujemo bog, je intimno dejanje, to je nekaj nežnega in globokega, kar je v človeku. To je med človekom in višjo silo. Je odnos, ki ga človek zgradi sam.
Zelo veliko mi pomeni čustveno stanje, ki ga imenujemo vera. Z vero živim globino življenja in smisel življenja, po čemer mnogi hrepenimo. Govorim pa tudi o veri vase, ki je zame kultura samozavedanja in samospoštovanja. Vera, ki jo čuti človek znotraj sebe nima nič z religijo, še manj s cerkvijo ali sekto.
Sprememba omogoča obstoj. Na tak način obstoji narava! Obstoji življenje! Obstoji bistvo človeštva! Vse se spreminja.
"Ne preživijo najmočnejše vrste niti najbolj inteligentne. Preživi tista, ki se prilagodi spremembi." (Charles Darwin)
Svoboda
Svoboda je odgovorno in zavestno dejanje. Najprej je to odločitev, da živiš drugače, kot ti narekujejo družbeni vzorci tradicije. Srečala sem ljudi, ki so sposobni spremembe. Zaradi tega so svobodni in neomejeni v vsem. Želim poudariti, da svoboda nima prav nič z mladeniško anarhijo. To je navidezna svoboda. Uporništvo, agresija, norost ali razvrat (seks, alkohol, droge...) so vse lažne oblike svobode.
Biti zares svoboden = spreminjati se.
Družina
Moje življenje je večinoma samotno, čeprav imam družino - prednike in potomce. Odnose v družini živim spoštljivo. Kljub temu nikoli ne živim tako, da bi omejevala sebe z družinskimi obvezami. Moja pot je iskanje resnične vsebine v odnosih.
Našla sem širšo družino prijateljev in znancev, ki z mano niso v krvnem sorodstvu, so mi pa po svoji notranji vsebini zelo blizu. Včasih je bližina prijateljev bolj dragocena kot vse sorodstvo. Imeti dobre ljudi okoli sebe je sreča!
Vsebina
Moje življenje je usmerjeno v raziskovanje vsebine vseh vrst. Vsebine slikarstva. Vsebine človeka. Vsebine družbe. Površina je zame nevarna. V detajlih površine se človek lahko izgubi. Površina zaslepi oči in pusti človeka praznega. Le redki ustvarjalci lepote so uspeli združiti globino ustvarjanja in površino izvedbe. Trdim iz izkustva, da zunanji cilji: bogastvo, lastnina in uspeh ne prinašajo sreče človeku. Iz lastnih izkušenj vem, da vsi iščemo nekaj drugega, kar je nevidno. To je notranje bogastvo. Vsak človek nosi v sebi neizmerni zaklad. To prinaša srečo. Iz notranjega bogastva izvirata navdih in kreacija. Notranja pot vedno obogati življenje.
O feminizmu in ženskosti
Po moji presoji je za vsako žensko popolnoma normalno, da raziskuje svojo ženskost na mnoge načine. Eden od načinov je študija življenja, v tem primeru feminizma kot družbeno političnega gibanja. To je zame najprej družbeni pojav. Ko naletiš na družbeni pojav, vedno naletiš na odločitev ali pripadaš temu ali hočeš po drugi poti. Po vsem, kar sem preštudirala iz zgodovinskih zapisov, ugotavljam, da ženske danes še vedno niso družbeno enakopravne moškim. To dejstvo zame pomeni, da grem v družbi kot ženska naprej v izkustvo, kaj pomeni zares biti ženska, ker na koncu koncev družbeno politično gibanje ne določa moje ženskosti. Že takrat sem se kot ženska odločila, da bom šla v izkustvo vsega, kar ženska predstavlja v odnosu do življenja. To pomeni, da če bom našla sebi primernega moškega, bom poskusila biti z njim v poštenem, enakovrednem odnosu in bom živela ta odnos odgovorno ter z vsemi posledicami. Odgovorno – to zame pomeni, da kot svoboden človek in ženska ne morem pristati samo na to, da sem nekemu moškemu v oporo kot ženska ali mati, in ne morem biti samo mati, če imam otroke, in ne morem biti samo gospodinja, ker me to ne izpolni dovolj, da bi bila srečna. Cel čas svojega raziskovanja sem gradila tisti del svoje osebnosti, ki je umetniški, in ki me je pripeljal na Akademijo likovne umetnosti v Ljubljano. Pri tem umetniškem delovanju, ustvarjanju sem spoznala, da brez svobode in samostojnosti ne bo šlo. Zato sem se odrekla tipičnemu materinstvu in gospodinjstvu ter se odločila, da bom živela sama.
Obdobje raziskovanja feminizma
A zgodilo se je, da sem srečala človeka, ki mi je bil po duši dovolj blizu. Obljubila sem mu, da bom živela z njim dokler bom lahko, vendarle da ne bom imela otrok. Usoda pa je hotela, da sem zanosila. Pristala sem pri ginekologinji na ultrazvoku. Kdo bi vedel zakaj, ginekologinja mi je dala poslušati otrokovo srce in takrat sem se odločila, da bom imela otroka, ker če ga ima lahko skoraj vsaka ženska, zakaj ga ne bi imela jaz. Tako sem rodila in se spustila v življenjsko izkušnjo materinstva, ki zame niti približno ni bila enostavna niti lahka. Nikoli pa se nisem odrekla odgovornosti ali preizkusom, ki jih je materinstvo prineslo. Zaradi ljubega miru sem se poročila in bila poročena sedem let. Glede na izkušnjo materinstva lahko trdim, da je imeti otroka zelo zahtevna življenjska naloga. Od tebe zahteva, da ti drugi pomeni več kot ti sam sebi. To je pri meni pomenilo smrt egoizma vseh vrst. Posvetila sem se mlademu življenju in skrbela za to, da bo življenje zrastlo brez ovir.
Po sedmih letih neuspešnega partnerskega življenja sem se odločila, da se ločim, in da živim samostojno življenje kot akademska slikarka in svobodna umetnica, ki je tudi mati. To izkustvo je mojo umetniško prakso kvečjemu poglobilo, oplemenitilo in obogatilo. Danes se počutim izpolnjenega človeka, ker sem si dovolila živeti vse, kar je prišlo v moje življenje. Nikdar mi ni bilo žal in tudi sedaj mi ni, da sem rodila otroka. To je zelo kratek opis mojega izkustva materinstva in ženskosti skozi to.
Kmalu po tem, ko sem stopila na samostojno pot, sem spoznala, da mi ne bo kot ženski nič prihranjeno, da se bom morala vedno zelo potruditi za vse, kar hočem. To soočenje z dejstvi življenja me je naredilo še bolj zrelo in močnejšo, morda celo neustrašno osebo. Od tu naprej sem se posvetila še mnogo drugim raziskovanjem življenja, predvsem umetnosti in ugotovila sem, da večina ljudi živi zelo povprečno in zelo omejeno življenje, in da to sigurno ni moje življenje. Kot oseba in kot ženska iščem nadpovprečne ljudi in nadpovprečna izkustva življenja. Sprejela sem tudi to, da me nikoli ne bo nihče zares razumel ali sprejel. Z vso hrabrostjo, ki sem jo zmogla, sem hodila naprej. Prav nič nimam proti, da večina ljudi izbere ali zelo povprečne, družbeno definirane moške ali zelo povprečne, družbeno definirane ženske vloge. To je njihov izbor, odločitev. Poznam moške in ženske, ki zelo dobro kuhajo. Vendarle ta veščina kuhanja jih ne določa v povprečnih vlogah domačih kuharjev ali gospodinj. Prej kot nadpovprečne, ker so dobra izjema. Pripraviti dobro hrano je lahko zelo kreativno ali zelo koristno delo, pa tudi zato, ker njihovo življenje ni samo kuhanje, ampak je veliko več.
Sodobni čas obeta velike spremembe. Mavrična družba kaže na to, da spol in družba ne definirata človeka, človek samostojno določi, kdo je. Sam.
Feminizem kot izhodišče in nadaljne samostojno raziskovanje ženskosti mi je dalo krila, da lahko živim kot svobodna ženska mimo vseh omejitev, ki jih družba postavlja ženski, in ki jih od nje zahteva. Še danes hodim po tej poti. Če bi danes odločala o sebi, ne bi spremenila ničesar. Vse, kar je bilo, je bilo tako, kot je prav. Vse, kar sem doživela, je oplemenitilo mojo dušo in moj obstoj. Danes me zanima duhovna globina vsakega človeka. Duhovnost je kot oblika raziskovanja, kot študija življenja, po moji presoji nujna, zato da človek lahko ceni, kaj se mu dogaja, in da se ne boji vsega. Strah je lahko zelo velika ovira pri raziskovanju in posledično realizaciji moškosti in ženskosti, ki ju vsi zelo zelo potrebujemo. Po mojem mnenju je prihodnost življenja na zemlji taka, da bomo moški in ženske iskali in tudi našli pot sodelovanja ter skupne kreacije, da ne bo več nobenih ločevanj po spolu, nobene diktature spolnosti, seksizma, ampak da bo med njima želja, namera po resnični ljubezni in skupni kreaciji. Po mojem mnenju je dosegljivo PRAV VSE, če moški in ženske ne tekmujejo med seboj, da se ne borijo med seboj, ampak iščejo skupno pot.
Do sedaj sem v zgodovini našla dve osebi, s katerima se zelo strinjam v njunem pogledu in mišljenju o odnosu med moškim in žensko (ta dva primera mi je posredovala moja prijateljica).
Prvi primer – mnenje o odnosu med žensko in moškim: Nikola Tesla
»Moč resnične ženske je tako velikanska, da verjamem, da če bi lepa ženska – lepa po duhu, v vedenju in razmišljanju, lepa v vseh pogledih, neke vrste boginja – nenadoma prišla na Zemljo, bi lahko vladala celemu svetu. Verjamem, da bi bilo njeno vodenje splošno priznano. Iz zgodovine poznamo veliko čudovitih primerov izrednih žensk. A njihov vpliv ni bil v tem, da prekosijo moškega ali tekmujejo z njim.«
/Iz intervjuja, leta 1924/
Drugi primer – mnenje o odnosu med žensko in moškim: Simone de Beauvoir
»Na dan, ko bo ženska lahko ljubila ne v svoji šibkosti, ampak v svoji moči, ne da bi pobegnila od sebe, ampak da bi se našla, da se ne bi ponižala, ampak da bi se uveljavila - - na ta dan bo zanjo postala ljubezen, kot za moškega, vir življenja in ne smrtne nevarnosti.«
»On the day when it will be possible for woman to love not in her weakness but in her strength, not to escape herself but to find herself, not to abase herself but to assert herself - - on that day love will become for her, as for man, a source of life and not of mortal danger.«
Že dolgo časa se nimam več za feministko. Ker me to preveč družbeno določa. Sebe doživljam kot zelo kreativno in zelo svobodno žensko.
Živali
Mene so živali vedno podpirale na moji poti. Pobirala sem zavržene mačke in jim dala dom. Tako sem našla tudi svojo življenjsko sopotnico muco Mrčo. Ko je bilo težko v mojem življenju, sem vedno pogledala Mrčo in v njej videla nedolžnost, ki je preživela vso krutost sveta. Ko ni bilo nikogar, je bila vedno tam Mrča, muca, hvaležna, da živi. S svojo mehkostjo in lepoto je napolnila moje življenje.
Danes Mrče ni več. Verjetno živi v kakšnem mačjem raju. Vendar danes vem iz izkustva, da so živali varuhi ljudi in da varujejo ljudi celo z življenjem.
Splet okoliščin mi je v dom prinesel psa. Našo Wayo. Waya me uči o pasji modrosti, popolni predanosti in nedolžni ljubezni, ki razsvetli vso človeško omejenost. Njena zvestoba in ljubezen do življenja mi je v neizmerno veselje vsak dan. Blagor ljudem, ki so našli svoje prijatelje živali in lahko z njimi živijo.
Čas
Za ljudi kot sem jaz ne more biti družba edino merilo. Merilo mojega dela in mojega življenja je čas. To prinaša mir v mojo dušo, ker vem, da sem na pravi poti. Počakala bom, da čas presodi o vrednosti mojega življenja.
V ateljeju.
Moja sedanjost je vpeta v usodo krajinskega svetišča. To me je prisililo, da sem ponovno stopila v javno življenje in se začela družbeno udejstvovati.
Na svoji poti sem do sedaj srečala vrsto dobrih in čistih ljudi, ki so postali moji prijatelji in sodelavci. Prav tako sem bila soočena s človeško bedo in hudobijo.
Omenila bi tudi neizmerno ljubezen do narave, rastlin in živali, ki me vzdržuje vsa ta leta. Iskreno se zahvaljujem pticam, rastlinam, kamnu, ...
Ves ta čas imam pristen in pošten odnos s svojim bivšim možem, Iztokom Kozino, ki še vedno čuva mojo dušo in mojo pot na svoj način, za kar sem mu zelo hvaležna.
Moja največja zahvala gre mojemu očetu Ivanu Prelcu, ki me je s svojo nedolžno dušo in humanizmom popolnoma napolnil. Moji noni Ani Prelec pa se zahvaljujem za njeno ekstremno enkratnost v vaškem okolju in za zaščito moje duše.
JAZ DARA ARATT V POPOLNI PRIPADNOSTI SEBI IN IZVORU ŽIVLJENJA IN ŽIVLJENJU – TO JE CELOTI, TRDIM, DA JE TO, KAR SEM NAPISALA ČISTA (DOŽIVETA) IZKUSTVENA RESNICA. IN JE V POPOLNEM SKLADJU Z UNIVERZALNO RESNICO. ISTOČASNO VEM, DA SE TE RESNICE NE DA ZLORABITI, PRIREDITI ALI KAKOR KOLI UKRASTI.
Relief - Boginja resnice Maat
VEM: ČE HOČEŠ BITI RESNICA, MORAŠ ŽIVETI RESNICO.
Citirano iz antičnih virov mojstra zavesti Ehnatona (ANKHENATON, 18. Dinastija, 1900 pr. n. št)
Kip Ehnatona - Muzej Kairo
LJUDEM, KI SE NE ZAVEDAJO SEBE, KI SE NE ZAVEDAJO CELOTE IN POVEZANOSTI Z IZVOROM, JE MODROST UNIVERZALNE RESNICE NEZNANA IN NEDOSEGLJIVA. NEODGOVORNI IN NEZRELI LJUDJE VEDNO SAMO POŠKODUJEJO SEBE IN IZNIČIJO SVOJ OBSTOJ.
Moje delo
Na internetni strani sem pripravljena objaviti strokovne tekste, nekaj poezije in proze za vtis, kaj nastaja. Pripravljena sem tudi pokazati nekaj likovnih del z istim namenom. Vse ostalo pa bom zadržala skrito do trenutka, ko bo pravi čas, da bo družba dovolj zrela, da sprejme resnico, ki nastaja v tišini.
Razvoj v tišini in samoti je najboljša pot razvoja v današnji družbi, zaradi tega, ker dovoli posamezniku dovolj intimnega in varnega prostora, da lahko izrazi svoje bistvo in notranjo namero. S tem pa izloči vmešavanje matrice nezavednega vedenja.
Napovedujem izid knjige Zgodbe.
Zgodbe
BREZNO POZABE.
Nekoč je živel moški, ki je bil veliko upanje Boga. Oče-Mati-Bog sta ga poslala na Zemljo, da bi uresničil najboljši vzgled. Vzgled v hrabrosti, pravičnosti in moškosti. Usojeno mu je bilo popraviti tisočletno napako v odnosu z žensko. Učil se je svetih besed in dobrih dejanj. Bil je poslušen in delaven. Bil pa je tudi veselje, ki je raslo z njim in njegovim bistvom. Bil je res veliko upanje za življenje.
Potem pa je prišel pravi čas in Oče-Mati-Bog je poslal žensko v njegovo življenje, kot je bilo namenjeno. Bila je izbrana od vseh. Njena narava je sijala od znotraj navzven. Tako, da je glas o njeni lepoti in modrosti šel med ljudi in skozi vse pokrajine sveta. Bila je vzgled v vsem. Vsi, ki so iskali resnico, lepoto in ljubezen so hodili z njo. Mnogi ljudje pa so hodili ob njej, da bi vzeli del njene naravne lepote zase. Mnogi pa so ob njej to naravno lepoto odkrili v sebi in jo živeli. Bila je res upanje za vse življenje.
Tudi on jo je srečal in vzljubil z vsem srcem. Dano mu je bilo videti in čutiti vso njeno celovitost. Njeno naravno vsebino je pil kot izvir čiste vode. To ga je delalo močnega in še bolj hrabrega. Včasih je celo žarel. Njena čistost ga je usodno privlačila. To ga je še bolj gnalo k rasti in razvoju tako, da je nekega dne napolnil svojo čašo spoznanja. Takrat je vedel, da raste samo zato, ker je v ljubezenskem odnosu z njo.
To ga je nadvse prestrašilo. Zbal se je, da mu skupnost z njo jemlje pravico do samostojnosti. Kajti pozabil je, da je vso to pot prehodil sam, zaradi sebe, samostojno, čeprav v odnosu z njo. In takrat se je prvič v njem prebudila lakota. Hotel je vse zase. Vse samo zase.
Sila zla in smrti, ki ga je zalezovala že od rojstva, je to opazila. Opazila je tudi malo razpoko, ki je nastala med njim in njo, ki jo je ljubil. Potem je čakala na pravi trenutek. In ko se je razpoka zaradi njegovega strahu pred odnosom malo razširila, se je zrinila skoznjo v njegovo telo. In prav kmalu je njegovo telo postalo njeno orodje. Na skrivaj ga je mučila tako, da se je preoblačila v ženski podobno pošast, ki ustreza vsakemu moškemu. Naredila je vse, prav vse, da bi ga pridobila in zasužnjila. In vsakokrat, ko ga je zabolelo srce, ko se je spomnil ljubezni po kateri je hrepenel, se je še bolj spreobračala in sprenevedala ter zavestno lagala. Večkrat se je pred njegovimi očmi prelevila v kače, jegulje in ribe. Samo zato, da bi bila neulovljiva in zanimiva. Predvsem pa spolzka, tako da se je vedno lahko izmaknila resnici.
Nekega dne, ko je moški utrujen zaspal, se je splazila na skrivaj vse do njegovega srca. Tam je opazila globoko rano, ki jo je pustila izgubljena ljubezen. Zato, da bi ga potolažila, mu je lizala brazgotino in pila njegovo kri. Potem pa je širila svoje lovke in gnezdila v vseh delih njegovega telesa, legla jajca iz katerih so se rojevale še večje pošasti. Tako ga je mučila vse do dne, ko je moški zaspal za več mesecev in let. Takrat mu je zlezla v dušo. In tam opazovala njegove bolne sanje v katerih se je zatekal k svoji materi po pomoč. Zato je prevzela podobo njegove matere in v tej preobleki prišla še bliže njegovemu srcu. In ko se je spozabil in popolnoma zaspal, mu je požrla srce.
Nesrečni moški je od trpljenja otopel in zblaznel. Taval je brez cilja od človeka do človeka in iskal njo, ki jo je ljubil. Vendar zaman. Vedno je ljudi poškodoval. Sila zla in smrti se je selila iz njega v njihove rane in jih od tam uničevala. Sčasoma se ni več zavedal kaj dela. Bil je samo orodje. Prenašalec. Postalo mu je vseeno za vse.
Ljubezen je zamenjal za idejo o ljubezni. Dobroto za idejo o dobroti. Življenje za idejo o življenju. Srečo za idejo o sreči. Lagal si je iz dneva v dan. Samo, da ne bi spoznal, da je vse izgubil. Na koncu je pozabil tudi nase. In na pot, ki je bila položena vanj. Zapustil je tudi Boga-Očeta-Mater in vero. Za njega je vse postalo samo spomin. Prav vse, kar se mu je zgodilo.
Zdrsnil je v brezno pozabe. In brezno pozabe je s pomočjo sile zla in smrti požrlo tudi spomin. Potegnilo ga je v svet senc. Njegovo življenje je sejalo samo še smrt in trpljenje. Postal je samo beda in poguba za vse, ki so ga srečali in spoznali.
Ljudje so zavohali grozo, ki se je širila iz njega, zato so ga vsi kmalu zapustili in pozabili. Hoteli so ga pozabiti, kajti spomin nanj, je dišal po smrti. Tako je med ljudmi ostala samo zgodba o moškem, ki je propadel. O moškem, ki je zapravil ljubezen.
Brezno pozabe ga je v celoti požrlo. Uničilo je tudi njegovo telo, tako da ni ostalo nič.
Prav nič.
POŠKODOVANI.
Ko je zla sila smrti ugrabila in uničila moškega, se je groza rušilne moči in uničenja združila z življenjem. Vsi živi so zatrepetali. Začutili so žensko bolečino in trpljenje. Njena bolečina je bila neizmerna.
Žalost in obup sta se prelivala skozi vse življenje. Vsi, ki so kdaj koli čutili in, ki čutijo še danes, so zakričali od bolečine. Pokrajina je zaječala pod bremenom storjenega. Čuteča bitja so vedela, da so eno s celoto in da ne morejo izstopiti. In ko je trpelo eno bitje, so bolečino nosili vsi. Vse, kar se je zgodilo enemu, se je zgodilo vsem. Zato se je jok in žalostno stokanje oglašalo iz vsepovsod. Vmes pa se je slišala še molitev in prošnja. Skozi bolečino so vsi, ki so še čutili, molili za rešitev. Molili so vsi za vse. Tudi za mrtve, prodane in izgubljene.
Ženska je vedela, da bo s smrtjo ljubezenskega odnosa, umrlo tudi upanje. Sila življenja se je zaradi tega nehala prelivati med živimi. Osnovna celica življenja, ki sta jo ustvarila z moškim, je bila namerno uničena. Bilo je možno, da ne bo nikoli več rodila življenja.
Takrat so zajokale vse duše nerojenih sanj. To je pritisnilo na vsa srca vseh bitij in vseh svetov. Krvavelo je vse in kri je v potokih tekla po površini Zemlje. Ona je vedela, da bo ogrožena vera v ljubezen in tudi to, kako grozne posledice bo trpelo človeštvo. Strah jo je bilo, da se vsega nikoli ne bo dalo ozdraviti. To je bila smrtna rana za vse nedolžne ljudi. Za živali, rastline, za cel organizem življenja, ki je še čutil in živel.
Prav tako se je ženska zavedala, da bo zla sila smrti našla nove žrtve in da bo požirala življenje kos za kosom, dokler ne bodo poškodovane vse oblike življenja. Pred njenimi očmi je bilo življenje obsojeno na smrt. Kar je bolelo še bolj od bolečine. Bolečina nedoživetega je skelela še bolj kot zloraba nedolžnosti srca. Mnogi svetovi so zaradi tega zboleli in umrli.
Tudi človeška rasa je trpela hude poškodbe. Duhovna podoba je postala iznakažena. Misli in čustva so se pomešala. Hudobija in zavestno zlo je bilo prisotno v vsem. Izdajstva in zahrbtnost so postali normalni vzorec vedenja. Zaradi tega so se moški in ženske ločevali vsak dan in se razhajali na mnoge načine. Partnerski odnosi in vsi odnosi so širili nesmisel in praznino. Resnična ljubezen med ljudmi je postala samo lisa iluzije o ljubezni. Bilo je res hudo in brezupno kot nikoli do tedaj.
Istočasno z vso to bedo človeško so se proti ženski obrnili tudi tisti, ki so živeli od njene lepote. Zavohali so konec. Zato so bežali kot podgane in hitro iskali nove možnosti za preživetje. Lovili so nedolžne ljudi na ulicah in načrtno zastrupljali njihovo čistost. Iskali so zavetje pri lažnih učiteljih. Preprodajali so vse darove, ki jih je ženska prinesla na svet. Vse samo zato, da bi preživeli.
Vendar za njih ni bilo milosti. Doletela jih je ista kolektivna usoda, kot je doletela vsa živa bitja tega vesolja. Kar so naredili drugim, so naredili sebi. Zastrupili so se z lastnim strupom in lastno hudobijo. Nekateri so se v agoniji smrti izdajali za rešitelje in prevzemali podobo ženske, ki je bila izvor življenja, zanje in za celo stvarstvo.
Prodali so vse. Prodali so sebe, svoj odnos do življenja, do nje, ki je bila izvor življenja in če bi lahko, bi prodali tudi njo.
Samo, da bi preživeli.
VARUHI.
Življenje je postalo težko. Skoraj neznosno. Predvsem pa nevarno, ker je človeška hudobija bila prisotna neprenehoma. V vsem. Zato so nedolžni in živi iskali začasno zavetje. Rabili so varni prostor znotraj katerega bi si lahko opomogli in iz svojega bratstva in sestrstva ustvarili nov način življenja.
Veliko so molili in v tišini poslušali naravo. Da bi slišali naravni jezik, so častili naravne cikluse spremembe, enakonočja, obrate in letne čase. In tako korak za korakom, dan za dnem, prihajali bliže k planoti, ki je bila izbrana že od davnin. Skozi kamen, vodo, zemljo in zrak so našli pot do prednikov, ki so bili lastniki te zemlje. Kamen jim je pokazal pot v jame, ki so bile razpredene vsepovsod po planoti. Predniki, lastniki tega raja, so govorili z njimi tihi jezik.
Tam so si varuhi zgradili dom. Vedeli so, da se ne morejo izključiti iz izkustva. Prav tako niso znali nehati čutiti in niso mogli otopeti. Zato so našli drugo pot.
Odločili so se pomagati drug drugemu. Držali so skupaj. Živeli vsi za vse. Sodelovali v vsem. To jim je vrnilo vero v življenje in dalo smisel bivanja. Začeli so živeti zavestno izkustvo spremembe. Morda celo zavestno rešitev. Ta možnost jim je pomenila vse, tako da so se otroško naivno predali in spustili v kreacijo novih možnosti za življenje.
Zakurili so ogenj. In ko je toplota pogrela njihova življenja, so vedeli zagotovo, da je to prava pot. Ni jih več skrbelo, ker so bili v manjšini in ker za njihovo dobroto ni vedelo veliko ljudi.
Vedeli so, da se bo ob pravem času vzorec njihovega življenja razširil po pokrajini in morda zajel vse življenje. V preprosti prisotnosti življenja se je rodilo dosti dobrega vsak dan.
Postalo je fizična resnica in zavestna pot, ki se je ni dalo več ustaviti.
SANJE.
Mlad človek, posebno otrok, se zaveda svojih sanj, ki jih nosi v srcu. Ve, da vsako srce hrepeni po tem, da uresniči svoje sanje. V neusmiljeni drami življenja človek pozabi na marsikaj. Včasih tudi na svoje sanje. V boju za obstoj človek izumi nešteto oblik tolažbe in mnoge nadomestke za sanje. In vendarle ne zadošča. Sanje butajo iz srca v zavest z neusmiljenim ritmom luči in željo po življenju. Najbolj intenzivno privrejo sanje iz človeka v puberteti.
In tako je zrastla tudi ena punca, ki je zelo zgodaj srečala svojega bodočega moža iz iste vasi. V vrtincu življenja je hitro zanosila, rodila, se poročila in začela živeti navadno življenje, kot ga živi večina ljudi. Tako kot se običajno dogaja, otroci rastejo, čas teče, leta minejo. In sanje še vedno vrejo. Vrejo iz globin srca v zavest in spominjajo človeka na to, da je pozabil bistveni del sebe. In tako je tudi ta mlada žena občasno začutila, da je izgubila del sebe in svoje sanje.
In kot se vedno zgodi vsaka mati projicira svoje sanje na svoje otroke. Rodila je sina, ki je bil delno nadarjen za risanje. To jo je vedno spomnilo, da bi morala hoditi po poti umetnosti. Pa vendarle tolažba je tolažba. Njen sin ji je včasih pokazal kakšno risbo, ki je bila še kar dobra. Na primer, znal je narisati Miki miško. Čeprav je bila to kopija risbe, ki jo je narisal Walt Disney, je uboga mama, začela v tem gledati nadarjenost, uspešnost in iluzijo o slikarstvu v svojem sinu.
Človek raste in raste. Tako je tudi njen sin zrastel in postal mizar in drvar. In na Miki miško je pozabil. Pa vendarle. Mizarjenje ga je malo potolažilo, ubogo mamo pa prav tako. Vsi so bili za silo zadovoljni in srečni.
V trenutku, ki ga nihče ni pričakoval, se je pred očmi uboge mame pojavila prava slikarka, ki je vedno sledila svojim sanjam. Niti slučajno ni mati čutila, da se je slikarka odrekla največjim izzivom uspeha, denarja in ljubezni zato, da je lahko ohranjala ustvarjalno silo v sebi in sledila svojim sanjam. V zavesti navadnih ljudi so slikarji in umetniki nori ljudje. Na žalost je to čista laž. Ali pa na srečo je to čista laž. Slikarka je vedela, kaj hoče, kaj dela in kako se uresničijo sanje.
Pred očmi uboge matere je slikarka zgradila atelje, uživala v slikanju in lastni kreaciji. Ojoj! To je prebudilo v materi davno pozabljene sanje. In to je materi povedalo, da se da živeti sanje. Ampak to je za tiste, ki živijo. Ne životarijo. In spet. Nobena tolažba ne pomaga, če zapustiš sebe in svoje sanje. In tako, da ne bi bilo preveč bolečine, razočaranja in drugih groznih spominov, se je mati naučila bežati pred sama sabo v laži in prevare ter začela uživati v hudobiji. Hudobija je zadnja tolažba, ki jo najde človek, ki izgubi sebe. Tu, na tej točki, se pojavi usoda in zgradi zakon pravičnosti v življenju matere in sina. In glej, tako se zgodi – kar narediš drugim, narediš sebi. Ojoj! In trpljenje se nadaljuje. Mati nosi na obrazu krč bolečine, ki ga ne more skriti. Sin nosi očala in nič ne vidi. In tako življenje teče dalje, čas mine in pride starost. V teh poznih urah se mati spomni svoje matere in jo obiskuje na grobu, hodi na pokopališče in se tolaži s tem, da tako je življenje. Tako je življenje. In si govori, da je prepozno za vse, da se ne da spremeniti ničesar.
Spusti se večer. Utrujena mati se uleže v posteljo in zaspi. Zjutraj se zbudi s tesnobo v prsih in občutkom, da je nekaj narobe. Sonce je že vstalo. Mati gleda skozi okno. In prvi svetlobni žarki obsijejo njeno zgubano lice. Potem se pa spomni na vse grozote svojega življenja. In potem se spomni, da je ponoči sanjala. Nato si skuha kavo in se potolaži. Bile so samo sanje. Samo sanje.
HLOD POD BREGOM.
V gozdu rastejo drevesa za pridne in pametne drvarje. Še dobro, da je narava bolj pametna od vseh, ki živimo v teh krajih. Biti priden in pameten drvar je bil vedno vzor v naših krajih. Vzameš tam, kjer je – v naravi. Zastonj. To je res zelo pametno. In zelo koristno. Nikdar ne zmanjka. Dela je čez glavo.
Motorka brenči in kriči tako, da ni treba nobenega niti poslušati. Motorka je edina stvar, ki pomaga pridnim in pametnim. Brez motorke človek ne more živeti. Če imaš motorko, si uspešen, delaven, priden in najboljši moški na svetu. In če porežeš dovolj hlodovine, pridobiš dovolj denarja in si lahko kupiš traktor. Potem si pa res bogat! Za vsakega moškega je bistveno, da je bogat, saj potem lahko kupi, kar si želi. Imeti denar je danes med ljudmi najvišja vrednota. Lahko imaš avto, lahko kupiš hrano, lahko groziš drugim, izsiljuješ … In morda je celo res, da je denar sveta vladar. Morda.
Ne glede na bogastvo čas teče. In tudi pridni in pametni moški se postarajo. Če si star kot staro drevo, enkrat padeš po tleh in te ni več. Zato je dobro imeti otroke. Saj veš, za kaj si živel in veš, da bo nekaj ostalo za tabo. Boljše tolažbe na tem svetu ni, kot so otroci. Živimo zaradi otrok in za otroke. Kako pametno. In kako dobro!
Smisel življenja pridnih in pametnih moških ne zanima. Smisel življenja je za umetnike, ki vejo, kaj je bistvo in resnica. Za pridne in pametne je dovolj, da imajo otroke in denar.
Skozi leta in leta pa kupček denarja in drv narašča. Tako imajo nekateri moški zelo veliko drv in zelo veliko denarja. Ojoj! Kakšen uspeh! In če si še naprej priden in pameten, imaš pa še več drv in še več denarja. Lahko naravi ukradeš toliko drv, da zaslužiš denar za svoje otroke. Ojoj! Kako pametno! Potem pa lahko greš vsak dan preštet drva in rečeš: »To je moje. To je naše.« In lahko razmišljaš, koliko denarja bo iz tega na kvadratni meter. Zelo in zelo uspešno! Zakaj bi si človek delal skrbi zaradi tega ker krade naravi, saj to je ja vedno tukaj. Narava dela neprenehoma. Nikdar ne zmanjka.
In tako čas teče in leta minejo in pridni in pametni moški se postarajo, drva pa so lepo zložena in prešteta. Veselje mora biti! Pa četudi je samo lastnina! In tako se dogaja, da pridni in pametni hodijo gledat, kakšno lastnino imajo. Je naše, bo naše. Je naše, bo naše. Za vekomaj. Nikoli ne zmanjka.
In potem se zgodi, da postarani moški umre. In znajde se v čudnem svetu, ki ga ne pozna. Tam sreča svoje mrtve starše in druge sorodnike, ki so že mrtvi. Če ima srečo, pride celo do tunela svetlobe in tam sreča Boga. In Bog ga vpraša: »Za kaj si ti živel?« In pridni moški odgovori: »Ja, za delo, za drva! Za otroke! Za delo! In za drva.« Potem se oglasi glas usode: »Prav, pa delaj še naprej!« In pelje moškega do velike skladovnice drv in mu naroči: »Naloži si drva na hrbet. Čim več. Kolikor lahko neseš. In jih nosi. In jih nosi. Za vekomaj. Nikoli ne zmanjka. Časa je dovolj.« Tako se moški znajde na svoji parceli, med svojimi drvmi, z drvmi na hrbtu in sklonjen pod težo dvigne pogled. Hrbet ga boli. Teža je komaj vzdržna. In tam leži en hlod. En velik, težek hlod. Moški se nasloni na hlod in sede za kratek čas. Potem se zave, da nikoli ne bo konca te teže. Da bo trpel težo drv za vekomaj. In ker v svetovih mrtvih časa ni, tudi čas ne teče. Potem se mrtvi moški zave: »O, ko bi vsaj bil hlod. Bi tukaj ležal ob poti in počival. Tako pa moram nositi drva, ki sem jih pokradel v času življenja za vekomaj.« Nato se mrtvi moški z velikim naporom dvigne s hloda, dvigne skladovnico drv, ki jih je ukradel in gre svojo pot. Misli si: »Nikoli ne bom hlod pod bregom.«
ENO DETE.
V obdobju po drugi svetovni vojni se je rodilo dete. Menda zato ker je bilo treba začeti znova in živeti novo življenje. Oče partizan, mati učiteljica – boljše ne bi moglo biti! Dela za državo in šolo preveč, tako da je dete ostalo samo in zapuščeno doma. Še dobro, da je nekaj starejših ljudi bilo pri hiši. Poskrbeli so za dete vsak na svoj način.
Podnevi je šlo lažje. Dete se je samo s sabo igralo v pesku in blatu. Ponoči pa … Ojoj! Tema. Samota. Takrat je starejša ženska ponudila roko in odpeljala dete s seboj v drugo stavbo. Na vrečah iz koruznega ličkanja je vsak večer dete zaspalo skupaj s starejšo žensko, kar je prineslo veliko ljubezni in veliko topline v življenje otroka. Telo starke je bilo toplo in ljubeče. Njena duša je bila dobra. In tako je dete rastlo, shodilo, živelo in ostalo živo. Starši so občasno poskrbeli za otroka. A večinoma tako, da so se fotografirali in s tem kazali zmagoslavje. Vojne je konec! Življenje teče dalje!
Tako mali otrok z zelo zrelo dušo se je trudil neprenehoma. Pridna pupa. In tako so tekli dnevi. In noči. In pupa je shodila, postala deklica in človek. Nihče niti slutil ni, da se v tej deklici rojeva neustavljiva sila življenja. A ta pupa, ta deklica, je vedela, kdo je. In je že od začetka vedela, da je nihče v ničemer ne more ustaviti in da je vse mogoče. Da pa bi bilo življenje še lepše je stara žena poskrbela za to, da je dekle dobilo pravo krščansko izobrazbo. Brala ji je Sveto pismo in s tem pomagala temu otroku razumeti, da je pred nami vendarle bil človek, ki je vedel, da se da vse in da je vse mogoče ter tudi živel tako, da je delal čudeže. Ime stare žene je bilo Ana. In to ime je po Svetem pismu govorilo, da je bila Ana prva, pred Marijo in Jezusom. Otrok si je vse prebrano zapomnil. Ta pridna pupa je vedno prosila: »Ma daj, preberi mi tisto o čudežih; tisto, kako se prebudi mrtve; in tisto, kako se hodi po vodi; in tisto, da je dobrota rešitev sveta; in tisto, kako živeti drugače od večine.« Tako kot vsi otroci je tudi ta pupa poslušala večkrat, neštetokrat, znova in znova, kakor da bi slutila, da je v zgodbah nekaj, kar si je treba zapomniti za vekomaj. In mnogo mnogo kasneje, ko je bila ta pupa že mlad človek, se je spominjala pripovedi o čudežih. Morda so jo te zgodbe držale gor v najtežjih trenutkih njenega življenja in ji kazale pot skozi nemogoče razmere, v katerih se je znašla. In zgodilo se je večkrat, da je prav ta mlada ženska bila razočarana in žalostna. Tudi takrat so ji zgodbe o čudežih pomagale preživeti.
Dosti kasneje, ko je ta pridna pupa imela že svoj dom in svoje življenje, je naredila Ani spomenik po njeni smrti in na ta način pokazala sebi, svetu in umrli ženi, da ljubezen živi in da upanje živi vekomaj ter da je vse prav, tako kot je. Da je vse mogoče, kljub temu da se človek vsega ne spomni, da vedno obstaja rešitev. Danes krasijo grob od Ane štiri srca, ki se med seboj povezujejo v najlepšo zgodbo o ljubezni prednikov in bodočih rodov. Kasneje je ta pridna pupa našla štiri srca pri Slovanih, Keltih in etnoloških zapisih o Slovencih. In slučaj, ki ni bil slučaj, ki je bila samo ljubezen in nič drugega kot ljubezen, je uresničil to lepoto štirih src in pokazal svetu, da čas teče iz preteklosti v sedanjost in iz sedanjosti v bodočnost. Vsi so začutili lepoto, ki je zažarela iz spomenika. Srca so sevala tudi resnico o ljubezni. In srca so predstavljala nedolžno lepoto ljubezni. In pridna pupa se je dostikrat spomnila na to, kar je naredila za spomin na Ano in zase, saj je sebi naredila veselje.
Življenje teče dalje.
Dobrota, ki jo je bila ta pupa deležna od Ane je bila neizmerna. Ana ji je dala vse, kar je imela. Od ljubezni do premoženja. In tako je to dete, ki je zrastlo v odraslo žensko, lahko živelo v hiši od Ane in gradilo novo življenje. Dom. Imeti dom je bilo zelo pomembno. Imaš streho nad glavo, imaš posteljo. Lahko si na toplem, če si zakuriš. To je dom. V tem domu se je ta pupa spomnila na Ano, ki je dala vse. S tem je rešila življenje tej mladi ženski in zgradila osnove, da se je uresničila usoda, ki je bila zapisana v srcu mlade ženske. Dom. Topli dom. In ljudje. Dobri in topli ljudje. Za to se živi. To je nekaj zelo dobrega. To ostane za vekomaj s človekom.
Kdo bi takrat vedel, da bo ta mlada ženska na svojem dvorišču srečala lačne in izgubljene živali. Da bo na tem dvorišču zrastla v močnega človeka, ki ljubi vse – živali, rastline in ljudi – na način, ki je res drugačen. Dostikrat je gledala živali, da so lačne. In dostikrat je srečala marsikoga, ki je bil lačen. Kasneje je spoznala, da ta lakota ni samo fizična, temveč da ljudje hrepenijo po tem, da bi nasitili svojo prazno dušo in da bi končno doživeli, da imajo vse in da niso lačni. Pohlep. Prazna duša in grozljiv pohlep. In grozljiva lakota, ki je bila dosti večja od tiste, ki jo je srečala pri živalih, jo je doletela na poti skozi življenje. In še več. Ta duševna lakota se ne poteši nikoli. Nikoli ni zadosti. Zato ker človek hlasta za nevidnimi darovi. Nevidnimi svetovi. In vse to je dosti večje od človeka. In od tega se nekateri učijo po želji po resnici, drugi pa samo hlastajo po življenju. To je spoznanje – da gredo eni naprej, drugi pa ostanejo na eni točki celo življenje.
In tako je ta mlada ženska stopila na pot učenja od resnice, lepote in ljubezni ter poskušala pomagati ljudem na mnoge načine. Vendarle lakota. Neskončne lakote, ki je v ljudeh, ki so ostali daleč zadaj v preteklosti, se ne da potešiti. Samo tisti, ki so šli naprej in preučevali ter delali za boljši jutri, tisti so potešili svojo lakoto in potem še vedno znova iskali pot naprej, saj je vedno prostor za nova spoznanja. Življenje se nikdar ne konča.
Danes ta ženska ve, da je vse mogoče in da bo uresničila vse svoje sanje. In da si upa vse, ker ni strahu in je vedno rešitev.
Tako zraste človek v neustrašnega človeka, ki zmore več. In tako se zgodi, da tisto malo dete, ki se je rodilo po vojni in začelo živeti kot upanje, prinaša upanje še danes na svet. Kdo bi vedel – morda je to dete edina nedolžna sila, ki zmore vse. Prav vse! Ker ni meja za ljudi, ki hodijo naprej. In ker se vse da.
PREDNIKI.
Amerika. Velike obljube in pričakovanja so v Ameriko pognale marsikoga. Prodati živino, kupiti karto za ladjo in potem – gremo čez ocean, v neznane kraje, velika mesta. Kakšna neverjetna hrabrost in odločnost je bila v teh ljudeh! Odhajale so cele družine, starši in otroci, kar je bilo dobro predvsem zato, ker so si lahko v začetni fazi preživetja pomagali med sabo.
Delo na zemlji za veleposestnike, za njihovo družino. Ma, so pridni, ti, Slovenci! Vsaka družina jih je rada sprejela. Nabiranje bombaža, obdelovanje zemlje, predvsem pa kuhanje, pranje, pospravljanje... To menda zna vsak človek. In tako so naši predniki delali in delali. Dokler ni prišel čas in spoznanje, da je doma verjetno boljše in je prav, da gredo domov. Doma sta jih čakali domača zemlja in domača hiša. Tako so najprej domov odšli starši. Imeli so dovolj denarja za karte in nekaj privarčevanega za novo življenje. Otroci so ostali na posestvu gospodarjev in delali za gospodarje, da so odplačali karto in zaslužili nekaj denarja zase. Pospravljanje, pranje, likanje, predvsem pa kuhanje je prepričalo gospodarje, da so to dobri in zelo sposobni ljudje. Tako se je rodila ljubezen med gospodarjem in deklo. In po nekaj letih se je rodil sin. Dekla je imela že dovolj denarja, da si je lahko kupila karto za domov. Vsi nazaj, domov!
Ta pridna ženska, gospodinja, kuharica, je spakirala kovčke, vzela s seboj, kar je zaslužila in odšla s sinom čez ocean nazaj domov. Tam so jo čakali starši in domača zemlja. Kako zelo dobro in kako zelo lepo! Kdo bi v tistih časih pričakoval, da bo ta gospodinja sezidala hišo za svoje starše in zase s svojim denarjem ter da bodo spet kupili zemljo in živino. In spet obdelovali svojo zemljo. Za vse znance, ki so ostali doma in niso videli Amerike, je bilo to pravo presenečenje, občudovanja vredno. Občudovanja vreden napor. In tako je ta pridna gospodinja pokopala svoje starše in s svojim sinom živela v hiši, ki jo je zgradila sama. Cele dneve je pletla in kvačkala, delala čipke za rjuhe in obleke ter s tem zaslužila še nekaj denarja.
Živela je dobro. Bila je ponosna na svoje življenje in bila vzor za marsikatero osebo, ki ni nikoli videla Amerike. »Pa kaj, Amerika, ma, kaj ti bo Amerika!« je govorila, »Tukaj je vse, kar rabi človek!« Njen otrok je zrastel in se naučil slovenskega jezika, šel k vojakom in v domačih krajih spoznal ljubezen svojega življenja. In tako življenje ustvarja najboljše zgodbe o ljubezni. Dva hrabra človeka, mlada, polna življenja, sta ustvarila novo življenje in dobila otroka, sina.
Vsako nedeljo se je ženska lepo oblekla, vpregla svojega konja, se usedla v svojo kočijo in šla v bližnjo cerkev k maši. Sokrajani so jo tako spoštovali, da so jo klicali »Amerikanka«. Ob večernih urah je sanjala, kaj vse bo še naredila z denarjem, ki ji je ostal in odločila se je za krušno peč. Tako je nastala lepo sezidana krušna peč v njeni hiši. Imela je lepa železna vrata, kot se je spodobilo.
Veliko let pozneje so še govorili o Amerikanki, ki je nosila klobuk, ko je šla k maši. Ki se je vozila s kočijo. In čeprav je živela sama s sinom je večkrat začutila srečo in veselje. Iz vseh naporov njenih staršev in nje je nastalo veliko. Danes, ko nje ni več med nami, še vedno živi zgodba o Amerikanki. In še vedno je res, da je ta hrabra ženska prinesla iz Amerike poleg svojega bogastva tudi drugačno kri ter na ta način omogočila svojim bodočim rodovom, da so bili drugačni in so imeli v sebi željo po velikih korakih in velikih dejanjih. Lahko se reče, da je bil to nesrečni slučaj, lahko pa se vidi v tem božjo previdnost, ki vedno poskrbi za dobre ljudi in njihove potomce.
SVOBODA.
Vojna bo, pravijo. Mlade fante in može so odpeljali čez morje. Naj bi jih zahrbtno zastrupili z mumpsom, da ne bi imeli potomcev in da bi jih čim več pomrlo. Pa ni šlo po tej poti. Začela se je prava vojna. Na Balkanu – kot vedno. In gremo – na ladje, na hrvaško obalo in potem v hribe na fronto, v prve vrste. Lačni, utrujeni ljudje, fantje in možje, ki so vzeli puške v roke, da bi branili življenje in svobodo.
Fronta. Bojna črta. Nihče ni slutil, kako težko in grozljivo težko je prijeti orožje v roke in ubijati ljudi. Še hujše je to, ko ne smeš pomagati, pa vidiš človeka, ki pred teboj umira. Zlomi se nekaj med človekom in življenjem. To te zaznamuje za vekomaj.
Sutjeska, boj za ranjence. Neretva, most rešitve čez Neretvo. In potem spet beg v gozdove in bosanske vasi. Nekaj malega hrane in veliko ljubezni do domovine.
Bosna. In takrat, takrat se je rodilo bratstvo in enotnost ljudi, ki so hoteli svobodo. Ko so prišli partizani v Bosno, Slovenci med njimi, so domačini spraznili svoje postelje in svoje shrambe za vojsko, za partizane. In ko so partizani zaspali, so domačini spali na tleh. Pridne ženske so očistile blatne čevlje, zloščile škornje, pripravile nekaj hrane za pot. Tako da so utrujeni borci zjutraj lahko obuli čevlje, škornje, vzeli hrano in šli nazaj na fronto.
Sneg. Zima je prišla. Borba je bila vedno težja in težja. Mraz. Slabo oblečeni ljudje, ki se borijo za svobodo. Zase in za druge, za brate in sestre, za družine, za žene in otroke. Potem pa boj za ranjence. Harmonika. Borbene pesmi. Zato da ljudje ne bi izgubili upanja. Gremo dalje! Korak za korakom skozi sneg. Gremo! V napad! Za svobodo! Za kruh!
Z nadnaravnimi napori so se borci prebili skozi fronto do prvih večjih zmagovitih trenutkov in zadonela je pesem sreče. Pesem. Kdo bi to verjel – pesem je rešila ljudi. Mitraljezi in puške samo za zraven, ker morajo biti. Ker druge ni. In spet – gremo! Ajmo, drugovi! V napad! In tako dalje do severne meje, do Slovenije, in do južne meje, do morja. Do svobode. Korak za korakom.
Težke mitraljeze, municijo in manjše tanke so dali na voz, da se je neslišno in nevidno prišlo čim dlje. In da se je privarčevalo čim več goriva. Vpregli so konje in potovali so ponoči in podnevi, zato da pridejo hitreje na cilj. Kdo bo prvi na obali? Strategija hitrosti. In priprava na zadnji boj.
»Ma, kam greste?« »Gremo v Trst!« In potem seveda z vso vojaško opremo, s tanki in drugim orožjem, do obale. Kdo bo prvi na obali? In so tekli vojaki. V polni opremi so tekli, da bodo prej na obali kot zavezniki. Na ulicah Trsta je padla polovica vojske. Ostrostrelci so pobili del vojske tik pred zmago. Tisti, ki so ostali živi, pa so tekli in tekli naprej. Do obale.
Vihrale so rdeče zastave. Pričakale so zavezniške ladje s pesmijo. Svoboda, svoboda je pred vrati. Svoboda … In tudi če so v mirovnih pogajanjih ob koncu vojne zavezniki igrali umazane karte, je svoboda zasijala. Na rdečem mostu so partizani peli in peli. In vihrale so rdeče zastave. V tem zmagoslavnem trenutku so sovražniki poskušali iztrgati iz rok partizanov vse, kar se je dalo. Zemljo. Kdor igra pošteno, po navadi tudi izgubi, a usoda je vedno na strani poštenih ljudi. Kdo bi takrat vedel, da so Slovani že hodili po tej zemlji in že gradili mesta ter da je vse do obale samo slovenska zemlja. Potem pride na vrsto težko pogajanje za ozemlja, ko v želji po svobodi marsikdo popusti. Pa saj je vseeno! Ta zemlja je slovenska od vekomaj. In tako bo ostalo. Kljub temu da nekateri mislijo, da je treba zemljo osvojiti na silo, pa je še vedno res, da je ta zemlja bila in je slovenska. Tisti, ki so zemljo spoštovali in ljubili, vedo, da zemlja tega nikdar ne pozabi. Zapomni si samo, kdo jo zares ljubi. Partizani so se borili samo za svobodo. Ne za ozemlje. Za svobodo! Svoboda, ja. Velik cilj. Seže čez meje in omejitve v srcih in možganih ljudi.
Življenje teče dalje. Otroci se rodijo. Hodijo v šolo. In pridni študenti imajo tudi štipendije. Če ne bi bilo svobode, kako bi študent lahko bil ponosen nase in na svoje prednike? Ko se rodi to spoznanje, se študent sprehodi čez mesto in vidi škornje v izložbi. Usnjene škornje. Usnjeni škornji spomnijo študentsko dušo na tiste čase, ko so partizani hodili po snegu. Spomnijo študenta tudi na to, kako pomembno je imeti škornje, saj te tako ne zebe v noge. Tako kot se vsi študentje vračajo domov, tako odide domov tudi ta pridna pupa.
Zima. In tudi zima spomni na škornje in partizanske korake. Ko se ustavi šolski avtobus, stopim v sneg, skoraj do kolen, in se zavem: »Škornji. Imam škornje!« Tema. Mraz. Veter meče sneg v lica. Prvi koraki po snegu, proti domu. Šal. Kapa. In rokavice. Pomislim: »Kakšno bogastvo!« Potem pa duša v tišini zapoje partizanske pesmi. In korak za korakom po snegu domov. Če so partizani zmogli, bom tudi jaz. Še nekaj metrov. In še nekaj metrov do doma. Do svoje postelje. Do tople odeje in suhih oblačil. Še nekaj metrov.
Doma stegnem noge, se pogrnem z odejo in ko mi je prijetno toplo, pomislim: »Imam streho nad glavo. Imam posteljo. In mi je toplo. In četudi sem sama, so z mano vsi moji predniki. In ne samo to. Dosti več. Kdo bi vedel, kaj vse je v človeku. Največ je ljubezni do življenja in želje po svobodnem ustvarjanju, po tem, da nastane nekaj novega.« Lepe misli, ki sprožijo upanje v novo jutro. V nov začetek. »In kaj bi umetnik brez svobode in svobodnih odločitev? In kaj bi umetnik brez neomejene svobode? Kako lahko ljudje živijo brez občutka neomejene svobode, brez občutka, da se da ustvariti kar koli? Biti umetnik je težko in najlepše na svetu.« S tem občutkom zaspim. In si rečem: »Jutri bo nov dan!«
Danes se pripravljamo na prvi november. Spet se bomo spomnili mrtvih in padlih borcev. Med njimi, preživelimi, tudi mojega očeta. Na njegovem grobu je vklesana peterokraka zvezda. V vazi rdeči nageljni.
USPEH.
Mlad človek požene sebe v življenje, da zmore zelo veliko in v prepričanju, da ga čakata sreča in veselje, predvsem pa uspeh. Ko se srečata dva človeka polna življenja in želje po življenju, se rodi ljubezen. Sreča je velika, ko začutiš, da si našel pravega človeka. Ljubezen svojega življenja.
In ko gledaš v ljubezen niti ne slutiš, da je zadaj še usoda, ki se hoče uresničiti v vsakem primeru. Takrat niti slutiš ne, da bi usoda lahko bila za dva človeka različna. Dve različni usodi. In samo greš naprej. Korak za korakom. Poslušaš, kaj hoče tvoje srce in kaj hoče tvoja duša. V človeku je zavedanje, kaj je prav in kaj ne. In tako veš, da po tej poti ne bo šlo. Mlado srce se težko sprijazni z dejstvom, da ljubezni in skupnega življenja ne bo. Marsikatera v žalosti in joku preživeta noč se zgodi. Kaj bi bilo drugače, če drugi dan poveš, da ne zmoreš po tej poti in da si jokal celo noč? Kaj bi bilo drugače, če poveš? Nočem biti samo gospodinja! In nočem biti samo mati! In nočem biti samo dekla gospodova! Svoboden človek sem in imam svojo voljo in svojo pot. In kdo bi takrat vedel, da družbeni uspehi, ki jih po navadi izberejo moški, ne prinesejo sreče? In da ti vzamejo tisti del moškosti, ki bi ga imel za doživetja z ljubljeno osebo? Tako ne ostane nič. Tako se razidejo poti. In uspeh je tako relativna vrednota, ki pride kot spoznanje prepozno. Pride, ko so poti že začrtane.
Tako se zasveti zvezda. In kot je za zvezde značilno, se enkrat utrne in izgine v praznini noči. Samo utrinek, kajne?
Potem so na vrsti odločitve. Kaj je bolj pomembno: ljubezen, sreča ali uspeh? Morda družben položaj? Tako se je zgodilo, da se je oglasila usoda. Oba človeka sta izbrala družben uspeh. In kot je za mlade ljudi prav, vložiš vse v to, da bi uspel. V teh naporih pozabiš, da uspeh ni tisto, kar prinaša srečo.
Kasneje se vrneš v svoje srce. Tam so sanje, ki so večje od družbenega uspeha. In tiste sanje so najprej zelo tihe, potem pa vedno glasneje kričijo: »Ne pozabi, to je tvoja usoda!« Tako minejo leta in mladost. Dva uspešna človeka sta že trdno vsak na svoji poti skozi življenje. Eden zelo uspešen pravnik, ena zelo uspešna galeristka.
V največji slovenski kulturni ustanovi upravljati z galerijo, imeti stike z umetniki. To je res dober družben položaj. Dobivati dobro plačo, imeti ugled. Pa vendar. Direktor je zahteval popolno poslušnost in je določal celo, kaj se govori na sestankih s tujci, kako se je treba obnašati na večerji z njimi. Imel je komentarje tudi na tekste in predstavitve programa. Torej popolna nesvoboda in popolna diktatura moči nad ustvarjalnim človekom. In tako se človek odloči za vse ali nič. To ni moje življenje. Za to nisem študirala. Plačo za mleko in kruh lahko zaslužim kjer koli. Takrat je prišlo do duševnega obrata. Odločila sem se za samostojno pot. Kot umetnica sem dala uradno odpoved in šla na svojo samostojno pot. Odprta so bila vsa vrata na svetovni družbeni ravni. Dostop do vseh umetnin in umetnikov. Kreacija in veselje, ljubezen do kreacije za vekomaj – ta izziv je bil zanimiv in dosegljiv. Bil je tudi zelo oseben. Zelo nenavadna poteza – zapustiti družbo in se obrniti vase ter ostati zvest samo sebi. In živeti samo zaradi sebe in svojih ciljev.
Ustvarjati. Ustvarjati nove in nove možnosti za življenje. Ustvarjati vse, kar se da ustvariti. Iz nič narediti vse. Ali pa – biti pameten, končati šolo, dobiti priznanje, službo, stanovanje … in spet trčiš ob vrata odločitve. Kaj je bolj pomembno – družbena moč, ugled ali veselje do življenja in kreacije? In tako se ti dve poti razideta. Ena po družbeni poti, druga po poti kreacije. Kaj ostane človeku, če ni kreacije? Kreacija je tista, ki še daje občutek živosti in življenja. Vse drugo, pa čeprav najvišji družben uspeh, je pusto in prazno.
Odločitve. Nič lahke. Težke odločitve in usodne poteze življenja. In potem spet odločitev. Ali sem to res hotel od začetka? Ali je to prava pot? Ali mi to prinaša srečo? Ma, za srečo ni lahko živeti. Predvsem moraš ostati zvest sebi, svoji notranji vsebini in usodi, ki se že kaže. Družba ima svoja merila in vsiljuje svoje arhetipske oblike življenja, kot so poroka, otroci, družina. Nekateri izberejo težjo pot, drugi lažjo. Tako se je zgodilo tudi v tem primeru. Najlažje je poslušati družbo, najtežje pa samega sebe.
In tako se zavrti življenje v zrela leta, ko človek spet sreča sebe pred odločitvijo – uspeh ali ustvarjanje? Potem se usedeš za mizo in poskušaš doživeti srečo, na katero si že pozabil. Ena ženska prinese hrano in otroci sedijo okoli mize. Družina. In se vprašaš, kdo so ti ljudje tukaj, okoli mene? Ali sem res srečen v tem, kar se mi dogaja? Po navadi je v takem spoznanju veliko bolečine, ker si zapustil svoje sanje in pot ljubezni, ki je bila začrtana od začetka. In potem vse oblike tolažbe – saj gre, saj bo, saj ni slabo, lahko bi bilo slabše… V duši in na obrazu pa žalost. Globoka žalost, ki se je ne da skriti pred ljudmi. In potem še en družben korak in še en. Stopnico za stopnico do največjega uspeha, ki ga lahko družba ponudi. Državni položaj. In kaj sedaj? Sreče ni. Država ima svoje igre moči in ti ponudi odlikovanja ter priznanja in značke, ki predstavljajo moč in ugled. A sreče ni nikjer. In žalost je vedno večja in globlja. Dobiš celo najvišje priznanje in nosiš zlato verigo okoli vratu. Ampak to je samo veriga, ki je težka in teži vrat in človeka ter mu ne da dihati. In sreče ni nikjer. Borba z nesmislom in praznino duše je zadnji boj, ki ga bije družbeno uspešni človek.
Druga pot je pot kreacije. Pot v neznano, nesigurna pot. Nobene družbene nagrade, garancije, značke … samo veselje do ustvarjanja in do tega, da nastaja nekaj novega, česar ni bilo še nikdar na tem svetu. In tako korak za korakom v bodočnost novega časa, novih odnosov, s prijatelji. Korak za korakom. Na skupni poti ustvarjanja novega življenja. Tudi to je na nek način družbena pot, vendarle neobičajna, težka in dostikrat samotna. A če takih ljudi ne bi bilo, pa bi bilo vse po starem, nič novega, dolgočasno življenje in prazne zgodbe.
Človek izbere pot. In potem odgovarja za to, kar je izbral pred samim sabo in pred višjo silo, ki upravlja z življenjem. Odgovornost zase in za druge. Odgovornost zase in za bližnje.
In tako davno začeta ljubezenska zgodba hodi po dveh različnih poteh. Z vidika usode je vse prav. Tudi to, kar človek izbere. Teža odločitev pa je pot posameznika, ki se odigra v tišini in samoti človeške duše. Nobenega obžalovanja ni. Tako je bilo, kot je bilo, in tako je, kot je. Bodočnost pa še nastaja.
Kako živeti zares in obogatiti človeštvo
Pisatelji:
Ivan Cankar: Podobe iz sanj – zaradi zavesti srca
Srečko Kosovel: Integrali – zaradi uresničenja večnosti
Alma Karlin: Samotno potovanje – zaradi resničnega bivanja
Janez Vajkard Valvasor – zaradi ljubezni do slovenske dežele
Dante Alighieri: Božanska komedija – zaradi literarne resnice
William Shakespeare – zaradi njegove veličine in hrabrosti
"Norec misli, da je pameten, a pameten človek ve, da je norec." (William Shakespeare)
Charles Dickens – zato, ker najde rešitev, ne glede na krutost in grozo življenja
Hafis – ker je našel svetost življenja v vsakem trenutku
Legende:
Legenda o Kralju Matjažu – zaradi možnosti, da se zbudi
Legenda o Herkulu – zato, ker je premagal iluzijo strahu
Legenda o Odiseju – zato, ker je našel pot domov
Legenda o Avalonu – zato, ker obstaja mesto vseh skrivnosti
Legenda o Tristanu in Izoldi – zaradi ljubezni močnejše od smrti
Legenda o Vitezih okrogle mize – zaradi spomina na bratstvo in skupnost
Legenda o Svetem Gralu – zaradi možnosti razkritja skrivnosti
Legenda o Merlinu in Viviane – zaradi možnosti večne ljubezni
Legenda o Ozirisu – zaradi ohranjanja poti do nesmrtnosti
Legenda o Dvorani Amenti – zaradi zavesti o zadnji sodbi
Filozofa:
Socrates – zato, ker je branil resnico z življenjem
Edvard Kovač: Modrost o ljubezni – zaradi zavesti čutenja
Arhitekta:
Jože Plečnik – zaradi ljubezni do popolnosti oblike
Maks Fabiani – zaradi občutka za vsebino prostora
Filmi:
Beležnica (Notebook) - zaradi uresničenja sanj človeštva
Gospodar prstanov – zaradi ohranjanja svetosti življenja
Zvezdni prah (Stardust) – zaradi možnosti, da ljubezen zmaga
August Rush – zaradi zavesti, da je vse mogoče
Jezdec kitov (Whale Rider) – zaradi usode poslanstva
The Emperor's Club – zaradi usodnosti karakterja
Meglice Avalona – zaradi spomina na čas pred Kristjani
Hidalgo – zaradi odnosa z živaljo
Matrica (Matrix) – zaradi možnosti preboja in preseganja omejitev
Eragon – zaradi kulture odnosa med živimi bitji in odraščanja
Neskončna zgodba (Neverending Story) – zaradi vzdrževanja zavesti sanj
Podvodna deklica (Lady in the Water) – zaradi zavesti o skupnosti
Čokolada - zaradi vzora spremembe kolektivnega vedenja
Zaklad pozabljenih (The National Treasure) - zaradi zavesti prednikov
Društvo mrtvih pesnikov (Dead's Poet Society)- zaradi vzora spremembe v obnašanju
Nepremagljivi (Invictus) - zaradi vzora individualne in kolektivne zavesti
Cloud Atlas - zaradi povezanosti časa in prostora, preteklosti, sedanjosti in bodočnosti
Peaceful Warrior - zaradi skrivnosti notranjega vodstva in moči spremembe
Mr. Church - zaradi duševne povezave med različnimi ljudmi
The House of the Spirits - zaradi primera človeške spremembe
Zaobljuba (The Vow) - zaradi spomina srca
Konfucij (Confucius) - zaradi zvestobe poti in usodi
Sedem let v Tibetu (Seven years in Tibet) - zaradi povezave različnosti in zvestobe prijateljstva
Hero - zaradi preseganja bojevanja in vseh sporov
Celestinska prerokba (Celestine prophecy) - ker se vidi, da je vse povezano z vsem
Sufražetke (Suffragette) - ker so dokazale, da je hrepenenje po svobodi in enakopravnosti večje od strahu in osamljenosti
Martin Luther - zaradi njegove nadnaravne hrabrosti in zaradi kreacije nove poti v krščanski veri
Hildegarde - zaradi njene vere v notranji svet in ljubezni do boga
Kraljev govor (King's Speech) - ker dovoli prijateljstvu, da ozdravi nemogoče ovire
Amazing Grace - ker dovoli spremembo, ki prinaša svobodo vsem
The Bucket List - ker pokaže, da se človek spreminja do zadnjega diha
Last Chance Harvey - zaradi možnosti ljubezni v zrelih letih
Joy - ker pokaže, da je vse mogoče
Avstralija (Australia) - ker pokaže moč nedolžnosti
Agora - ker kaže veličino človeka in usodo človeštva
Constantine - ker pokaže, da je usoda človeka večja od zla
Braveheart - ker kaže ljubezen močnejšo od smrti
Risanke:
Medvedja brata 1 in 2 (Brother Bear) – zaradi svetosti spremembe
Lepotica in Zver (Beauty and the Beast) – zaradi zmage nad zunanjostjo
Jožefove sanje – zaradi resnične vere
Levji kralj - zaradi resnične podobe odraščanja skozi zlo
Slikarji:
Leonardo da Vinci – zaradi neomejene ustvarjalnosti
Frida Kahlo - zaradi iskrenosti in hrabrosti
Marc Chagall – zaradi resničnega odnosa z vsem
William Blake – ker je zarisal in zapisal, da življenje ni samo materialna resničnost
Kiparka:
Camille Claudel - zaradi čaščenja naravne oblike telesa ≈
≈ zaradi genialnosti, ki je navdihnila Augusta Rodina in Ivana Meštrovića ≈
Glasba:
keltske in južnoameriške piščali – zaradi neizmernega slavja življenja
ruska balalajka in ruska harmonika – zaradi vzdrževanja slovanske duše
W. A. Mozart – zaradi pretoka genialnosti in harmonije
J. S. Bach – zaradi globine svetosti
A. Vivaldi - zaradi čaščenja narave
Elvis Presley – zaradi nedolžnosti, ki je združila črno in belo
Tina Turner – zaradi resnične strasti do življenja
Billie Holiday: I'll be seeing you – zaradi glasu, ki kaže, kar živi srce
Johnny Cash in June Carter – zaradi uresničenja partnerske ljubezni
Filmski igralec:
Joaquin Phoenix (Walk the Line) – zaradi popolne predanosti izrazu
Filmska igralka:
Meryl Streep (The Hours) – zaradi preproste globine
Medijska osebnost:
Oprah Winfrey – zaradi vzora v medijih
Ellen Degeneres - ker s svojim vzorom vztrajno spreminja ljudi
Vladarji:
Peter Veliki – zaradi veličine vzora vladarja
Peter II. Petrović Njegoš – zaradi uresničenja veličine bivanja
Josip Broz Tito – zaradi vzora poti od skupnosti do enosti v neodvisnosti
Barack Obama – zaradi najboljšega vzora globalne spremembe
Revolucionarji:
Martin Luther King – zaradi vere v svobodo
Che Guevara – zaradi navdiha revolucije
Nelson Rolihlahla Mandela - zaradi vzgleda nedotakljivosti
Posebni:
Papež Janez Pavel II. – zaradi uresničene ljubezni do celega sveta
Mati Terezija – zaradi neizmernega sočutja do bližnjega
Giordano Bruno – zaradi zvestobe izkustveni resnici
Nikola Tesla – zaradi uresničenja tehnične evolucije
Jeanne D'Arc – zaradi zvestobe notranjemu jeziku
Malala - deklica, ki preraste sebe in človeštvo, ker tako hrepeni po rešitvi
Marija Magdalena – zaradi navdiha skrivnosti
Jezus Kristus - zaradi največjega primera človeške veličine
Ehnaton - zaradi največjega primera spremembe zavesti
Marija – zaradi vzora večnega življenja
France Prešeren - zaradi modrosti bolečine
Sem dolgo upal in se bal,
slovo sem upu, strahu dal;
srce je prazno, srečno ni,
nazaj si up in strah želi.
Dobro med dobrim
Moj izbor kreativnih ljudi, ki so ustvarjali iz večnosti, je narejen po mojih merilih in prav gotovo ne vključuje vseh, ki so vredni tega naslova. Moja zavest se je dotaknila tistih, ki so na nek način uglašeni s frekvenco mojega dela.
Odsevi
Dom na vodi - jezero Titikaka
Najlepši simbol in oblika: krog
Najlepša beseda: dom
Najljubša ptica: kos
Najljubši fizični občutek: ogenj
Najljubši zvok narave: burja
Največje hrepenenje: iskrena ljubezen
Tukaj se lahko srečamo
Sodelavcem
Želim se zahvaliti vsem, ki so pomagali pri ustvarjanju te spletne strani. Prav tako se zahvaljujem za prevod; za podporo in iskrena izkustva vsem, ki na tej poti vztrajajo z mano do danes.
Hvala, ker ste se potrudili in se prebili skozi sporočila.
Intervju
Nove možnosti za življenje
O Dari Aratt, slikarki, pisateljici, raziskovalki …
Barka, 21. 5. 2017 - Pred leti sem spoznala Daro Aratt, edinstveno žensko, umetnico, akademsko slikarko … Z velikim žarom raziskuje življenje in svoje znanje ter izkustva prenaša na druge ljudi. Zdaj živi in ustvarja v svojem ateljeju v Brkinih. Rodila se je kot Darja Prelec na Barki, v Brkinih. Nato se je njeno življenje razvijalo v odnosu z različnimi okolji, srečevala se je z mnogimi ljudmi in postala boljši človek. Življenje jo je naučilo, da so odnosi največja in najboljša izkustvena oblika učenja. S preučevanjem vedenjskih vzorcev človeštva se ukvarja še danes.
Kje ste delovali v zadnjih letih?
Vrsto let nisem javno delovala, ker sem potrebovala čas, da sem spoznala sebe in smisel svojega bivanja. Sem pa zadnjih 21 let učila v svoji likovni šoli. Sedaj je pravi čas, da pokažem širšo podobo svojega življenja.
Zakaj je zdaj pravi čas?
Ker vem, da sem dozorela. Za mano je vrsta izkušenj, ki se skozi misli, čustva in dejanja lahko prebijejo do prave vsebine ljudi. Zavedam se, da smo ljudje različni in morda vsi ne bodo občutili moje namere.
Kaj pa jim želite povedati?
Vsak človek, vsako “seme” življenja, je neverjeten zaklad za človeštvo. Tudi sama poskušam zasejati nove možnosti za življenje. Verjetno vsi opažamo, da svet drvi v konflikte vseh vrst. Sama pa čutim globlje. In vidim, da se rojeva nova moč, nova vizija in nova frekvenca življenja, ki prinaša upanje za tiste, ki še hočejo živeti.
Kakšne so te nove možnosti?
To so možnosti, ki presegajo ozke okvire povprečja. Rešitev se rojeva na skrivaj. Zadaj za vso grozo tega življenja. Večina ljudi se čuti ujete v svoja življenja, rešitev pa je ravno to, da vztrajno iščeš in verjameš, da lahko najdeš več, kot ti ponuja vsak dan.
Zakaj to človeštvo potrebuje?
Ker so nas naučili biti majhen in ujet v povprečje. Iskati rešitve in videti čez omejitve pa prinaša možnost, da naravna genialnost, ki je v vseh ljudeh, izbruhne in naredi nove oblike življenja.
Kako ste vi to dosegli?
Zrastla sem v preprostem, vaškem okolju in vedno sem želela poiskati način, kako lahko doživim več kot svoje dvorišče. To me je dobesedno prisililo v to, da sem spoznala svet in našla ljudi, ki si upajo živeti čez okvire povprečja.
Kaj trenutno delate?
Trenutno sem vso svojo kreativnost usmerila v pisanje in slikanje.
Zakaj pisanje in slikanje?
Kot slikarka odkrivam nove možnosti in nove načine v slikarstvu. Slikarstvo je proces odkrivanja neznanega in ne nastane kot enkraten eksperiment, ampak potrebuješ vrsto let izkušenj, da lahko trdiš, da je tvoje izkustvo edinstveno. Človek, ki dozori, želi prispevati življenju, svetu, na različne načine.
Kako vi vidite trenutno situacijo v svetu?
Vse možnosti so odprte – lahko izberemo katastrofo, lahko izberemo rešitev. Vse je odvisno od naše pozornosti in pričakovanj. Če obstaja možnost, obstaja rešitev. Kdor hoče, jo bo našel. Najprej narediš, kar zmoreš, zato da rešiš sebe in potem najdeš pot, da pomagaš drugim. Vse skupaj izgleda kot ena velika zmeda, kar nekatere ljudi, ki iščejo rešitev, sprovocira, da rečejo: Dovolj imam! in začnejo znova. To je zakon presenečenja. Lahko mu rečemo tudi usoda, Bog, evolucija ali sprememba.
V čem torej vidite rešitev vi?
Rešitev je v sodelovanju in človečnosti, torej sočutju. Po domače: skupaj smo močnejši. Iščemo, kar nam je skupnega, kar nas dela brate in sestre, eno družino.
Zdi se mi, da je to težko doseči.
Za sodelovanje je treba vložiti nekaj naporov v odnose. Najprej pa je treba priznati, da ima drugi človek pravico do obstoja in prepričanja, tudi verskega. Konec koncev smo si vsi zelo, zelo podobni. Človek je en naravni čudež. V zadnji uri obupa najde pot do nemogočih razsežnosti svojih sposobnosti. Torej gre zares. Za vsako življenje. Primer: posadimo eno seme žita, drugo leto zraste klas in naslednje leto je to že množica klasja, četrto leto je to že manjša njiva, peto pa je to že dežela ali svet.
Torej je še upanje za boljše življenje? Se da ustvariti kaj več od povprečja?
Moj primer je primer enega človeka. Če lahko en človek, lahko vsak. Vedno obstaja rešitev. Kaj pa, če nam res uspe spremeniti sebe in okolje? Korajžno, gremo dalje.
intervju naredila Katyush Manakai
